Zjutraj se zbudim razkuštrana, si z zaprtimi očmi nanesem maskaro, kavo pijem z eno nogo v copatu in drugo v petkah. Nohte imam sveže nalakirane, preti mi velika nevarnost, da si bom prav danes najmanj enega zlomila.
Otroka odložim v vrtcu, mala dva sta stara že 3 in 4 leta. Marsikatero sta mi že ušpičila, pa vendar se moja jeza vedno pomiri, ko me pogledata s svojimi nedolžnimi očkami. »Mami, rada te 'mava!«
V službi je danes spet ogromno dela, zamujam z oddajo poročila in pravkar sem dobila nove zadolžitve. Zavzdihnem. »Saj bo, vse bom uredila, vse se bo rešilo.«
Pri kosilu se mi zgodi, da se popacam, pozabila sem na povečano verjetnost, ker nosim popolnoma novo, belo srajco. Nasmejim se in packo prekrijem z rutico.
Proti večeru poberem otroke iz vrtca. Oba moram odnesti v stanovanje hkrati. Skupaj s torbico, ključi od avta in ključi od stanovanja.
Utrujena zbrcam čevlje z nog in se vržem na kavč. Samo 5 minut miru, prosim. Moj dragi pokuka iz kuhinje, pokliče me na pogreto večerjo. Za mizo sedimo le mi štirje, Nik mi kaže risbo, ki jo je narisal zame v vrtcu.
Na sliki sem jaz, mama, narisana z velikim srcem, za roko držim oba otroka, s tretjo roko pa še moža.
Nasmehnem se in oči se mi zasolzijo.
Moje življenje je popolno.
#Women2Women