V intimi svoje kopalnice stojim pred ogledalom in se ocenjujem. Zrcalna podoba strmi nazaj vame in mi vrača kritičen pogled. Z očmi sem že neštetokrat prečesala svoje telo in strogo iskala vse, kar je napačnega na meni. Oh, kaj vse bi spremenila s tleskom prstov, če bi le lahko.
Misli mi divjajo in z vsako sekundo so glasnejše. Govorijo, da nisem dovolj lepa, govorijo, da nisem dovolj dobra. Zajamem sapo – dovolj mi je tega! Saj imam več kot marsikateri človek na svetu, zakaj se potem dajem v nič.
Prekinem svoje misli in dvignem pogled. Zdaj opazujem svoje oči. Nemo strmijo vame, v njih pa je žar. V njih se iskri želja po nečem boljšem, želja po popolni ljubezni in sprejemanju sebe. S prsti drsim prek svojih ramen, dokler sama sebe nežno ne objemam. Občutek je tuj, vendar nadvse prijeten.
Ves ta čas me ogledalo opazuje in čaka. Ponovno ga pogledam. Tokrat vidim močno, lepo žensko, ki se je pripravljena soočiti sama s sabo in zmagati v boju s svojimi kritičnimi mislimi. Vidim žensko, dobro po srcu in pripravljeno dati svetu toliko lepega.
Kajti, to sem v resnici jaz.
Lepa, močna, dobra. In vsak dan bolj ljubezniva do sebe.
#Women2Women