Kdaj smo dovolj popolni? Kaj je merilo naše popolnosti? Anika nam je zaupala, kako je na to gledala sama – in kako se je rešila iz primeža motnje hranjenja.
»Veliko časa preživim za mizo s peresnikom v roki in obdana s kupi papirja, pa vendar je zgodbo, ki izvira iz tvojega in ne fikcijskega sveta, težko spraviti na papir. Z deljenjem svoje izkušnje ne prenašaš le sporočila, vendar tudi del sebe, del svojega srca, del, ki gradi tvojo sestavljanko, le-tega pa je najtežje spustiti na plano po tolikem času vatiranja in skrivanja za zidovi.
Mati mi je vedno govorila: "Življenje je eno samo". Do nedavnega sem se "tolkla" po glavi in si kopičila obžalovanja, samokrivdo, nabirala jezo, kajti življenje je eno samo, torej ga res ne smem, po domače rečeno, "zaribati", kajne? Pa vendarle temu ni tako. Življenje je eno samo, torej padi, izgubi, bodi poražen … Dokler se boriš, poskušaš, imaš sanje, se soočaš z njimi, živiš.
Slediti je treba sreči. Ta naj bo naš voditelj, vodi pa naj jo ljubezen. Če ne živiš z ritmom srca, ta ne preneha biti, vendar pa ga počasi tvoje telo ne dohaja več. Zato ljubi, pusti si ljubiti, ljubi sebe, ljubi svet, dovoli si biti srečen, pa te bo sreča našla sama. Slovenci imamo prečudovit pregovor Po vsakem dežju posije sonce. Pa še res je! Za življenje sta potrebna oba.
Zgodba, ki bi jo želela deliti z vami, je zgodba o strahu, neuspehu, nizki samopodobi, dekletu, ki je slepo strmela v luno in spregledala zvezde. Zgodba, ki se je obrnila na glavo, saj si je dovolila uvideti. Uvideti, kaj je prava ljubezen. Ljubezen do samega sebe. Zgodba o dolgoletnih bojih s svojimi mislimi, telesom, hospitalizacijah, ki jim ni bilo konca. Še ena od mnogih zgodb dekleta, ki je preživela večino najstniških dni z motnjo hranjenja (anoreksijo, bulimijo), a je bolezni na koncu spodnesla tla pod nogami in dokazala, da zmore.«
Anika se je v kritičnem trenutku odločila za spremembo, za življenje, za ljubezen do sebe. A izkušnja ni pozabljena in tudi iz nje črpa moč za naprej.
»Vsak padec je lahko boleč. Če gledaš nanj skozi oči izkušnje, ta bolečina zbledi, vendar ostane kot opomnik, da se na to pot več ne vračaš. Sedaj poznaš svojo pot. Ta pot ne gre le navzgor, polna je vzponov in padcev, pa vendar greš z dvignjeno glavo samo naprej.«
Tudi zato je bilo sodelovanje na fotografiranju za njo še en korak čez nevidno črto, še en korak več k sprejemanju sebe.
»Snemalni dan je bil zame velika prelomnica. Odskočna deska, bi lahko rekli. Govoriti o svojem melanholičnem obdobju je za mnoge težko, saj ga večina zmotno, da moramo ustrezati standardom "popolnosti", preprosto pomete pod predpražnik. Dobiti priložnost in deliti svojo zgodbo z namenom, da bi navdihnila, pripomogla k izhodu iz temne luknje drugim, je bilo več kot sem si kdaj želela, saj sem v obdobju nemoči tudi sama iskala motivacijo, ki me bo vzdignila iz te situacije.
Po domače rečeno, "strah me je bilo kot psa". Kamere, snemanje, novi obrazi, nove izkušnje. Neznano. Pa sem le zbrala pogum, stopila iz cone udobja in si dovolila nepozabno doživetje, izkušnjo, ki se mi bo za vedno vtisnila v spomin.
Bilo je čisto nasprotje pričakovanega. Spodbudne besede, podpora, sprejemanje. Sprejemanje točno takšne, kot sem, in točno takšna, kot sem, to sem popolna jaz; in čas je, da stopim pred ogledalo in si to povem še sama.«
#LiscaInspire